PrimusBlog

Perspektivnost. Zveneča beseda, mnogokrat rabljena pri opisovanju posameznikove nadarjenosti za nekaj – pa naj bo to šport, glasba, umetnost, medtem ko se na druga področja ne prebija tako redno. Povsod pa se rabi kot ocena nekega še ne polno razvitega potenciala, ki ima možnost, da se razvije v nekaj nad povprečnimi okviri družbe. Na kratko torej, da je pred tistim, ki mu je ta oznaka podeljena, svetla prihodnost. S to zadnjo definicijo bi rad pokomentiral najprej splošno mišljenje o perspektivnih in neperspektivnih študijih, na kar me je v največji meri napeljala izjava, da so (tuji) jeziki na Filozofski fakulteti edina perspektivna smer študija.

Že znani fami okoli FDV-ja se tako sedaj že nekaj časa uspešno pridružuje tudi mit o nekoristnosti študija na FF, če ne družboslovja nasploh. Najaktualnejša je v tej smeri Simićeva diploma in zlobni komentarji, da se da FF narediti praktično z osnovno šolo. Ne bom trdil, da je študij na FF težji ali lažji od študijev na naravoslovno-tehniških fakultetah – tamkajšnji študenti so pomojem lahko ponosni na svoj študij, ne morem pa jim odpustiti arogance (nekaterim, seveda, ne vsem), s katero govorijo z nami, “nižjo” raso. Kapitalistični sistem seveda podpira produkcijo konkretnih izdelkov in tehničnih rešitev, za kar se tehniki in naravoslovci izobražujejo, medtem ko so produkti naše smeri v največji meri črke na papirju, ki se zdijo pragmatičnemu človeku bolj kot ne nepotrebne. Logika je enostavna – kar denar prinaša na kup je dobro, kar ga samo odvaža, je slabo. Miselno delo že dolgo ni cenjeno, kar nato oblastniki tudi radi izkoristijo, ker se nihče ne sprašuje Zakaj? ampak samo Kako? Tehnični diplomanti so, to ponavljam, lahko ponosni, da ne bodo “parazit” državi, ampak ustvarjalci proračuna. Toda – matematika ne more razložiti vsega in hvalabogu je tako, ker bi bili drugače roboti.

Še besedo o takšnih in drugačnih fakultetah. Priznam, ne vem, kako bi to objektivno izmerili, toda najbrž so izpiti n.- t. fakultet načeloma težji od tistih na drugih fakultetah, v največji meri zato, ker zanje rabiš vsaj nekaj tiste najbolj opevane, logične inteligence. Ampak tudi sam se počasi odvajam od predalčkanja ljudi po smeri študija – raje se posvetim vsakemu posamezniku in od tam poskušam razbrati, ali je nekdo “perspektiven” ali ne, čeprav se to sliši sedaj malo kruto. Vsak človek je zgodba zase in vsi ne moremo biti strojniki in elektrotehniki – tudi za razumevanje kako deluje družba, jezik, človek … potrebuješ določeno globino, ki je nima vsak, je pa res ne potrebuješ na vsaki družboslovni smeri, ene so bolj “piflarske”, druge manj. Res je, da je študij na družboslovni smeri načeloma bolj odprt za vse študente, ker se na n.- t. fakultetah hitro zgodi selekcija tistih, ki tja ne spadajo, medtem ko se da tu s pridnostjo marsikaj doseči. Vendar protestiram proti posploševanju, ki je očitno vse širše in ki ga kriza še dodatno podžiga.

Summa summarum v fakultetah ni perspektive, perspektiva je v ljudeh!

Režiser: Robert Guédiguian

IMDb ocena: 6.5

Žanr: vojna drama

Slovenski naslov: Zločinska vojska (avtorjev prosti prevod)

Zakaj sem se odločil za ogled tega filma? Ne vem, čeprav sem ga gledal včeraj. Ah,saj res, spomnil sem se – pričakoval sem nekaj drugega. Od naslova sem pričakoval upornike, nekdanje kriminalce, ki svoje sposobnosti sedaj uporabljajo v obju proti nacističnemu okupatorju, vse začinjeno z akcijo. Kaj sem dobil? Sploh ne slabo moraliziranje o vojni, maščevanju in kvizlinštvu, ter tudi boju proti okupatorju, ki pa je nazadnje neuspešno.

Zgodbe ne bom razlagal, pravzaprav sploh ni kaj dosti omembe vredna, pa tudi ne želim kvariti morebitnega ogleda filma. Dejstvo je, da film ni nikakršna akcija – ime L’armée du crime upornikom obesi nacistična propaganda, v resnici so vojska le na pol, vodja nekje do polovice sploh ni prepričan, da je maščevanje (in s tem odprt boj) prava pot. In ob truplih nemške čete, ki jo je pokosila granata, se tudi gledalec vpraša prav to, kar se nemo sprašuje tudi njihov “eksekutor”: Ali bodo te smrti komu koristile? To, in tematika kolaboracije z nacisti, ki je v filmu že prav neverjetna (ampak ne neresnična), saj francoski policisti gestapu kot po tekočem traku izdajajo svoje sorojake, je še vedno nekoliko problematična tema tudi pri nas in se zato slovenski gledalec, z vsaj majhnim poznavanjem zgodovine, lahko marsikje identificira in zgodbo postavlja v naše okvire. Se pa tile uporniki v eni stvari ločijo od “naših”, kjer ta stvar ni bila vedno jasna: nočejo namenoma žrtvovati svojih ljudi, tako ne razstrelijo bordela, kjer se poleg Nemcev seveda nahajajo tudi Francozinje, pa tudi sicer je izrecno rečeno, da se izogibajo civilnim žrtvam, kar v našem primeru ni vedno 100% veljalo. Tudi filmski uporniki so sicer socialisti, ampak le po imenu, saj ni v filmu prav nič politike, le moraliziranje o tem in onem, kot sem že omenil. Film sicer ne navduši ne vem kako zelo, toda je gledljiv in prav dobra osvežitev ob sicer akcijskih interpretacijah 2. sv. vojne, to, kar sem jaz tudi pričakoval in bil prijetno presenečen. To je res, kot so zapisali pri Salonu: “The real ingloriuous bastards”, barabe, ki so na koncu ujete, mučene in usmrčene in si v tem delijo usodo mnogih upornikov proti nacizmu.

Ocena: 6/10

Danes se bom ustavil pri besedi, ki je verjetno v našem besedišču starejša od besede uspeh. Nekoč najbrž niso rekli: “Poglejte, kako je oni uspešen” ampak “Kako mu ljudje zavidajo” vsaj če sklepamo iz komentarjev na slovenskih novičarskih portalih, kjer je domala vsaka implikacija kritike čez kakšnega znanega Slovenca označena za zavidanje, fovšijo in tako naprej. Potem je tu še ta znan rek: Če fovšija bi gorela, bi bila v ognju cela Slovenija, katerega smo si bržčas izmislili sami in tako potrdili, da sami sebe označujemo za vsaj priložnostne, če ne že poklicne fovšante. V 20-ih letih, v katerih sem tlačil večinoma slovensko zemljo, sicer sam še nisem opazil nekega neznosnega zavidanja med nami, vendar obstaja v kakršnikoli obliki že, vic o slovenskem kotlu v peklu tudi ni iz trte izvit.

Kakorkoli, fovšija ni nikoli tretirana kot nekaj dobrega, vedno jo damo v predalček nezaželenih lastnosti. Sam o tem sploh nisem razmišljal vso do dne, ko sem prebral članek, mislim da iz New Scientista, kjer je bila opisana raziskava strahu in plašnosti in je takrat vključevala dojenčke, ki so sedaj odrasle osebe (no, 18-letniki) in izsledek raziskave je bil, da ima človek od rojstva prirojeno bolj plašno, zaprto naravo ali pa “neustrašno” osebnost. In kaj ima to veze z fovšijo? Raziskovalci so tudi ugotovili, da pretirana plašnost ni samo slaba lastnost, takšni ljudje pogosto uspejo, ker v strahu da bodo slabši kot drugi, svoje sposbnosti razvijajo, in jim je to motivacija za vadenje, trening itd … kot primer sta bila podana Steven Spielberg in Bill Gates, ki sta v mladosti oba “trpela” zaradi plašnosti in sta sedaj dosti bolj poznan in bogata kot sošolci, ki so ju terorizirali v šoli. Ok, še vedno, kaj ima to veze z fovšijo? Nič kaj dosti, pomislil sem le, da morda tudi fovšija deluje tako. Ne vsaka, morda obstaja dobra fovšija, ki te prisili, da treniraš več in si boljši od nekoga, ki mu zavidaš, oz. pač se izboljšuješ tam, kjer je nekdo toliko dober, da mu to zavidaš. Kakor je rekel Einstein, genij je 99 % dela in 1% talenta in dejstvo je, da je ravno motivacija in trdo delo tisti “talent”, ki ga nekomu pripisujejo, ne pa kar neke izvenzemeljske sposobnosti s katerimi se nekdo rodi, nekdo drugi pa ne. Ne bom se spuščal v podrobnosti, katera fovšija je dobra in katera slaba, dejstvo je, da če v Sloveniji rečeš kaj čez Uršo Čepin, ti vsi najlažje prilimajo dejstvo, da si fovš njenim pevskim presežkom, butastemu frisu in ustnicam Mgwabe Nkwebe iz podsaharske Afrike. Ne, nisem. Žal mi je za njo, če bi mi Bog naklonil njeno osebo, bi to imel za kazen, ne za milost. Kakorkoli, edini razlog, da Slovenec Slovenca kritizira je, da mu je fovš. Tudi če je oni drugi bebav, dolgolasi ritolizač, ki vleče plačo in ne dela nič.       

V pisanje pričujočega prispevka me je pognal tale blogovski zapis, sicer pa že ves čas mislim, da so razni komentatorji do Pahorja preostri in kar preveč napihujejo celotno zadevo.

Še enkrat bom napisal (prepisal z zgoraj omenjenega bloga), kaj točno je Pahor takrat izjavil, da ne bo pomot pri razumevanju:

Sprva je trosil o »neprijateljskih sosedah«, ki nam nagajajo,  o uspešnosti Italijanov pri italijančevanju Istre, ker da imamo Slovenci premalo zavesti, potem pa dodal: »To se vidi v Piranu, kjer imajo temnopoltega župana.« Novinar ga je dovolj profesionalno poskušal opozoriti na lapsus, a Pahor se ni dal, še je podkrepil svojo trditev: »To za Slovenijo ni dobro.« In celo na tretjo poizvedbo povedal: »Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.« Tudi po še enem novinarskem dvomu je tržaški pisatelj ostal neomajen: »Že Kosovel je rekel, bodimo evropski, imejmo se radi, ampak ohranimo svoj obraz. Kaj pomeni to? Pomeni, da v piranski občini, ki si jo dobil po vojski, ohraniš svoj obraz. Odprtost ni temnopolti župan v Piranu, ampak to, kar smo dosegli Magris, Jančar in jaz. Torej to, da te ljudje prevajajo, sprejemajo.« (Blog Sproščena Slovenija)

Nnovinarji in blogerji preveč žonglirajo predvsem z besedo rasizem, rasist. To je v današnjem “multi-kulti” svetu seveda aktualen izraz in zdi se mi, da ga nekateri kar preveč povsod tiščijo, tudi tja kjer ni potreben. Z opravičilom, da se zavzemajo za njih pravice, delajo nekateri iz “ogroženih” rasnih skupin kar nekakšne absolutno privilegirane ljudi, o katerih, bog varuj, ne smeš pisati drugače kot to, kako veseli smo da jih imamo tukaj in kako smo srečni ker živimo v rasno razgibani deželici. In da ne bo pomote, bolj ali manj to drži in hvala bogu, da imamo delčke svetovne kulture tudi pri nas, saj navadni smrtniki v enem življenju zagotovo ne bomo obleteli vseh svetovnih kulturnih znamenitosti. Ampak delati iz njih zlata teleta? Če podrobno preberete izjavo vam zagtovo ne uide Pahorjeva misel, da se njemu za župansko mesto ne zdi primeren človek, ki se ni rodil v Sloveniji, kar pa so mediji priročno spremenili v ne maram črncev in ga kategorizirali za rasista. Mogoče je mnenje, da bi župan res moral biti avtohton, napačno, tega ne bom zanikal, toda ali je to kar rasizem? Pahorju se zdi napačno to, da človek ne pozna zgodovine kraja, oz. je ni občutil – koliko pa je potrebno čutiti z krajem, da si lahko župan? Ali Janković čuti v Ljubljani njeno odporniško zgodovino, mesto kjer je deloval radio Kričač, kjer se je prvič zbral slovenski vojaški odpor proti okupatorju? Kje pa, Zoran živi tukaj in zdaj, dela, gradi in nihče se ne sprašuje, ali je v srcu Slovenec ali Bolgar ali Madžar …

Morda se pa Boris boji, da bo italijanska manjšina dobila preveč pravic, ker črni Peter morda ne ve, da jih imajo že dovolj in da stanje na drugi strani meje ni zavidljivo? Jaz zaupam v svetnike, da ga bodo seznanili s situacijo in da bo Peter prav tako dober župan, kot bi bil kakšen kleni slovenski Janez.

Kar tako za rasista označiti skoraj 100-letnika, ki je dal skozi več kot katerikoli novinarček in pisunček, pa zagotovo ni ustrezno. Nam se zdi normalno, da kar tjavendan nakladamo in pišemo v slovenščini, normalno da se učimo in študiramo v maternem jeziku, njemu pač ne in kdor je skozi dal kakršnokoli zatiranje lastne indetitete zagotovo ne more biti do tujcev kar tako nevtralen, čeprav so, nesrečniki, neškodljivi in brez slabih namenov. Mogoče je treba kdaj poleg izjave pogledati, kdo in zakaj jo je izjavil, od kje prihaja, kakšna je njegova izkušnja, ne pa kar vpiti in vikati: “Rasizem, rasizem!”

Pohôrje belo, gozd temán
odšel počas’ bo beli dan.
Nesel s seboj bo sonce toplo
Nesel s seboj bo sŕce gorko!

Ne eno! Sto njih
ki dali v boju zadnji dih.
Ni prvi tó bil njihov boj,
al’ zadnji, oh, zadnjí nocoj

Ni boj nikakor bil enak
sovrag je vedel, da junak,
ki domovino čuva, brani,
rajé umré, kot se podá tiraní!

Zato nešteto mož poslal,
da vžgejo boj krvav,
da spodé z našé zemlje,
uporno borčevsko srcé.

Ko vidi Groga, komandant,
da padel vsak bo, mož al’ fant,
skliče, kot Črtomir nekoč,
borce svoje zdaj, rekoč:

»Mi bôje svoje smo borili,
da bodo večno nas pomnili.
In, četudi nismo komunisti,
imeli cilj smo, zmerom isti:

Ne jenjamo nikol, nikdar,
doklér v Slovenji gospodar,
bo roka tuja, roká strašná,
krivec mnogega gorjá!«

»Zatorej, borci, borke,
polagam vam besede gorke,
rajé umremo za svobôdo,
kot sužnji bomo za gospôdo

»Žíve nas ujet ne mórjo,
če spolnete mi zadnjo vóljo
– če vas sovrag ne pokonča,
zadnjí naboj, naj vam velja!«

To še reče in odide,
v boj, s katerega ne pride.
Borci pa, kar jih je glas,
zapojó, še zadnji čas

Ko rusice sovrag napade,
in bori se partizan, brez nade,
da živ se vrnil bo od tod,
da tu ne bo prerani grob.

Al’ nazadnje bitka jenja,
slišati ni nit’ ihtenja.
Očé in sin zdaj skup ležita,
končana bitva je srdita.

Vojaki trupla zdaj gledó,
in prav močno se čudó:
saj to ni mož, to je otrok,
junaki to só, mi smo porok!

Mineta še leti dve
pride dan svobode le,
in njihov zadnji, častni boj
večen spomin bo, moj in tvoj!

Danes se nič hudega sluteč vračam iz knjižnice Otona Župančiča, kar me pri Maxi-ju ustavi mlajša ženska, ne klošarka, še najbolj ustrezen je arhaičen izraz v naslovu, prosjákinja. Bila je nekoliko temnejše polti, govorila pa je nekako z južnjaškim naglasom, kar pa ni zgražanje ali karkoli, le opazka. In tako začne s štorijo o bolni sestri, ki rabi denar za operacijo na ledvicah. Seveda ni govorila tako povezano, bolj ali manj je razumljivo rekla samo “sestra”, “ledvice” in “operacija” in mi zraven tiščala pod nos list, na katerem je bila slika dojenčka, po kvaliteti nekje iz začetnih dni fotografije. Z branjem teksta se nisem ubadal ker sem že razlagal, da imam kot študent s periferije, brez štipendije, težave že z zagotovitvijo lastnega obstoja (realnost ni tako kruta, a dejstvo je da gre vsak priboljšek iz lastnega žepa in ta žep se ni napolnil z postavanjem po Ljubljani) nakar mi odgovori, da bo karkoli dobro. No in jaz rečem, da verjetno 20 centov ne pomaga kaj dosti in frajla me prezirljivo pogleda in z prav takšnim glasom odgovori: “”20 centov? Pole pa adijo.”" Kaj si mislim, z mano je izgubila celo minuto in jaz ji ponudim ušivih 20 centov? Če za trenutek pozabimo na dejstvo, da so takšne in drugačne operacije jebanje vetra, ne razumem, kako nekdo ne sprejme šenkanih 20 centov? Nekaj pa le je, mar ne? Jaz sem za njih ponoči delal 3 minute, tu pa bi jih lahko dobila z dvema besedama. In takrat mi je prišlo na misel, da sem v bistvu revnejši od teh beračev, saj se celo oni zmrdujejo nad mano. A ni to dovoljšen razlog, da mi takoj nakažete nekaj denarja (sprejemam tudi kartice)? Očitno zgledam tako ubogo, da bi še z beračenjem med berači nekaj zaslužil

To novico ste gotovo že zasledili, če ste medijem včeraj namenili vsaj pol minute. Včeraj so minila tri desetletja od uboja enega najvplivnejših glasbenikov sploh. Upam si trditi, da kar je Mozart za klasično glasbo, je Lennon za rock. V svojih 40-letih je ustvaril to, kar večina glasbenikov ne bi uspela, pa če bi živeli 200 let. Osnoval je daleč najuspešnejšo glasbeno skupino, po njenem razpadu pa z svojimi pesmi in miselnostjo oblikoval mirovno gibanje, ki je bilo Američanom kar precejšen trn v peti. Mogoče so ta trn izruvali tako, da so ga “pospravili”. Ne bom razpredal o teorijah zarote, spomnil bi le še na nekaj ljudi, ki so umrli mladi, še dosti mlajši kot Lennon in tudi ne tako vplivni, a vseeno, zdi se, da imajo glasbeniki kar tendenco, da umrejo mladi. Mogoče so preveč poslušali Smolarja? :=) No, takšni so Kurt Cobain, Janis Joplin, Jimi Hendrix, Bruce Lee, Bob Marley, nenazadnje tudi Mozart … no kakorkoli, vprašanje ali bomo dobili novega Lennona je nesmiselno. Nekateri umetniki so preprosto na višjem nivoju in zakaj bi sploh iskali novega Lennona, Mozarta, Tolstoja, da Vincija, Homerja ? Največji so bili vedno unikatni in pomojem je nemogoče da bi se v istem stoletju (ali kar tisočletju) rodila dva človeka, ki bi se v isti stvari mentalno tako pokrivala. Če si res vélik, ustvariš nekaj, kar pred tabo ni še nihče in torej nisi nov predhodnik ampak si nov unikat. Ah, premalo spanja.

Dva dni nazaj sem se sprehajal po knjižnem sejmu, iščoč kakšno koristno in poceni literarnoteoretično knjigo, tako da sem mimo večine “štantov” po pričakovanju šel kar hitro (edino bigorafija Erica Claptona bi me skoraj premamila :=) ). Ker sem se skozi sejem hitro sprehodil, se imel čas oditi tudi v drugo nadstropje (pol ure vseeno hitro mine) in naletel na pozornosti vreden dogodek. Izvajal se je nekakšen kviz za osnovnošolce, pomaknjen nekako v pionirske čase. Poleg tega da sta bili voditeljici oblečeni v opravi Titove pionirke, sta med deco mirno delili tudi prepoznavne modre čepice, slišal pa sem tudi izjave v stilu: “Ti bi bil pa tak fajn pionir!” OK, kaj za vraga? Sicer nisem imel časa, da bi se poglobil v dogajanje, ampak če sem prav razumel je šlo za promocijo (med nagradami se je pojavila to delo) knjige Pink (avtorica Janja Vidmar), ki je bila lani nagrajena z Večernico. Knjigo sem, kako priročno, kakšen mesec dni nazaj tudi prebral in ni napačna, v kolikor je moje védenje o tistih časih pravilno. Ja, o jugoslovanskih časih je govora, prbl. 60. leta. Ampak v knjigi je govora o odraščanju v tistih časih, tegobah povezanih s tem itd. ne pa o pionirjih. Res, da je slednje povezano z takratno generacijo, ampak to uporabiti v “oglaševanju” med osnovnošolci, ki morajo še kako uro prebiti pri spoznavanju zgodovine, da bodo vedeli kaj kam umestiti? Mogoče bi morali biti tam, da bi me razumeli, kaj bi vam rad povedal. Če bi Kosmatega Lončarja (Potter, besedna igra z podobnostjo angleškega izgovora besede Harry in hairy op. a.) predstavljali oblečeni v čarovnice ne bi izstopalo toliko, vendar sta voditeljici s pionirskimi komentarji kar malo preveč izstopali. Ah, kaj bi bilo šele, če bi božično slikanico predstavljali oblečeni v Jožefa in Marijo? Bi me toliko motilo, če bi stalno ponavljali: “Odrešenik je prišel na svet“, “Glejte, Jezus je rojen, da nas odreši grehov”, “Devica Marija je rodila sina” … Da, sredi Cankarjevega doma bi me. Amen.

V branje tega romana sem, čeprav kar navdušen bralec leposlovja, padel bolj ali manj naključno. Omenjen je bil namreč na odkritju spomenika zavednemu primorskemu duhovniku Filipu Terčelju v Šturjah pri Ajdovščini. Govorec je omenil, da je bil njegov lik popisan v pričujoči knjigi in o tem je govoril kar navdušeno, kar sem razumel kot hvalospev leposlovni interpretaciji Terčeljevega življenja. Vseeno pa knjige ne bi vzel v roko, če ne bi prebral izjemno nasprotne kritike na strani Primorskih Panterjev. Panterji so na strani opisali Terčeljevo življenje in ga nato nadaljevali z kritiko slovenskega verskega tiska ki (dejansko) o Terčelju ne v času SFR Jugoslavije niti po osamosvojitvi ni pisal o njegovem tragičnem liku. Vsaj toliko vrstic, kot jih je namenjenih Terčelju, pa jih je namenjenih kritiki Rebulovega romana, kateremu pisec ne priznava niti naziva “roman” in to je pač stvar ki jo sam, kot kritični bralec, težko spregledam. Kritika je sicer napisana izrazito protijugoslovansko, ampak če izločiš politične spletke in teorije moramo piscu priznati tudi nekaj resničnega kritičnega duha. Dejansko sem tudi sam težko povezal dejstva o Terčelju z knjigo, ki naj bi ga opisovala.

Roman je res (kakor pravijo Panterji) napisan lahkotno in njegova zgodba je v bistvu zelo zanimiva in te sama vleče naprej. Čas dogajanja je 2. sv. vojna, kraj pa večinoma okupirana Primorska. Glavni lik je mlad duhovnik, Florijan Burnik, ki pride v Borovje za kaplana k ostarelemu župniku Melhiorju Galantu. Kmalu se med njima skrešejo iskre v pogovorih, ki se nanašajo na italjansko okupacijo Primorske v tistem času. Galant je bil v usodo vdan starec in je nasprotoval Burnikovi goreči želji po takšnem ali drugačnem boju proti fašistom, kar je bila najbrž lahko zelo realna situacija. A tukaj se Terčeljev lik bolj ali manj izgubi, Florijan sicer tudi v romanu odide v konfinacijo ampak bolj zaradi tega, da se roman lahko prodaja kot “verodostojen popis Terčeljevga življenja”. Nimam namena sedaj razlagati zgodbe, naj povem samo to, da je rdeča nit zgodbe Burnikovo iskanje vere. Ne rečem, da ni možno, da bi katoliški duhovnik morda kdaj podvomil v svojo vero, toda to naprtiti človeku, ki je življenje posvetil in na koncu tudi dal za to, da bi med Primorci ohranjal slovensko besedo in vero? Ne me narobe razumeti, nič nimam proti zgodbi, ponavljam, knjiga je zanimivo branje, ampak da se v istem stavku omenja z Terčeljem, njegovim likom in delom, to pa se mi ne zdi higienično. Dejstvo je, da gre moje mnenje proti vetru, saj je Rebula za roman prejel nagrado Kersnik, koprska škofija pa mu je podelila Odlikovanje sv. Jožefa in s tem, vsaj v mojih očeh, pokazala svoje strinjanje z napisanim v knjigi. Kakorkoli, tukaj se ta objava konča, grem pisat zgodbo o tem, da je bil Slomšek v bistvu nemški agent, ki je imel nalogo ponemčiti štajersko in to spretno skril v svojem prizadevanje za Slovence na Štajerskem.

Ne, tokrat se bomo izognili Jankoviću in Stožicam in študentskim demonstracijam in nasploh burnemu ljubljanskemu dogajanju, ki po pestrosti zagotovo sliči na marsikaj, med drugim tudi na džunglo. Govora bo namreč o večni problematiki kraje koles v naši prestolnici, ki je, kot so zapisali pri Dnevniku, mali Amsterdam in za dobršen del tega imena zagotovo poskrbijo(mo) študentje, ki tvorimo tudi večino kolesarskega prometa, vsaj v centru. No, in kje je tu problem? Kot se za mesto spodobi, ima tudi Ljubljana višjo stopnjo kriminala kot njena okolica in nasploh podeželje, kar je normalen pojav in ga večina študentov kot takega privzame. Da razložim: dokler sem živel doma, mi ni prišlo na pamet da bi se po vasi vozil z sosedovim kolesom, ker bi nekako neumno izpadlo. Zdaj teh zadržkov nimam, ker verjamem, da me masa ljudi skrije pred očmi lastnika. Kul, ne? Če pustimo ob strani moralne in verske zadržke, sistem deluje. Ampak ni pravičen, vsaj še ne v taki obliki. Tu se namreč eden vozi, eden pa hodi peš (po možnosti prvotni lastnik), mi pa hočemo da bi se vsi vozili. In kako to storiti? Lahko poskusimo z prevzgojo naroda, ampak na srečo sem tu jaz, z hitrejšo rešitvijo. Naj povem, da ne vem točno, ali sem to idejo kje slišal ali sem jo sam dognal, a v osnovi gre takole: v Ljubljani obstaja baza koles, katerih lastniki (legalni in mi drugi) so študentje. Nujno je potrebno sklepati, da so ta kolesa parkirana okoli študentskih domov, kajti samo tam so njihovi lastniki zagotovo študentje. Tako so vsi, ki živijo zasebno, žal izločeni, kar pa ni hudo, saj najbrž niso pogoste tarče tatov. Da nadaljujem, ta baza koles je po socialističnem vzoru last vseh, ki živijo v študentskih domovih in so s seboj pripeljali delujoče kolo in z tem prispevali novo enoto v bazo. S tem dobijo pravico, da v primeru kraje njihovega kolesa, dobijo pravico iz baze vzeti novo kolo. V teoriji je zakon brezvezen, ker, če ima vsakdo ki se hoče voziti, svoje kolo, potem ni potrebe po kraji drugega. V praksi pa z njim podpiramo lenobe, ki si lastnega kolesa nočejo zrihtati. Namen tega zakona je samo zagotoviti “imuniteto” nekomu, ki je ukradel kolo potem, ko so mu njegovega ukradli, tako da lahko nato mirno spi, brez slabe vesti da dela kolegom škodo. In če bi ta zakon vsi spoštovali, bi stopnja kraje med študenti padla na nič. Kakorkoli, v praksi je še vedno bolje imeti debelejšo ketno kot pa trkati na študentsko vest

Za konec še en komad na to temo: